Začetki biodinamičnega kmetovanja

Biodinamično kmetovanje je impulz proti degeneraciji. Tako bi najbrž najbolje opisali omenjeno metodo v enem stavku. Biodinamična metoda izhaja iz Kmetijskega tečaja dr. Rudolfa Steinerja, ki ga je ta pripravil leta 1924, in na katerega so pomembno vplivale zgodovinske okoliščine. Kmetijski tečaj velja za enega najpomembnejših prelomov, ki vplivajo na razvoj kmetijstva v 21. stoletju.

Za binkošti 1924 je imel dr. Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofije, v Koberwitzu pri Breslauu (danes Wroclaw, Poljska) na prošnjo kme­tovalcev in vrtnarjev kmetijski tečaj v osmih predavanjih. Pri tem je iz du­hovno-znanstvenega vpogleda v živ­ljenje narave in Zemlje podal načela in praktične nasvete za razširitev vrtnarskega in kmetijskega dela. Del prisotnih je takoj sprejel njegove vzpodbude. Že sredi tečaja so usta­novili poskusno skupino za način dela, ki je danes znan kot biološko- dinamično gospodarjenje.

V sedem­desetih letih, ki so od takrat pretekla, so pri razvijanju in oblikovanju te metode sodelovali številni ljudje v mnogih deželah sveta. Pokazalo se je, da je metoda izvedljiva in je uspešna že desetletja. Odgovori lahko na mnoga vprašanja današnjih razprav, ki zadevajo okolje, kakovost in en­ergijo, pa čeprav je treba še marsikaj utrditi in razviti.

Zakaj je biodinamična metoda boljša izbira

Iz klasičnega načina kmetovanja danes prehajamo v ekološki način, vendar ne spreminjamo pogleda ali načina delovanja. Zamenjati kemična sintetična sredstva z biološkimi ni dovolj.  Še vedno je v ospredju vprašanje, koliko pridelamo, namesto da bi se vprašali, kako pridelamo.

Raziskave znanstvenikov z Nove Zelandije, izsledke katerih je objavila revija Science v svoji 260. številki, so pokazale, da obdelava tal na običajen način z mineralnimi gnojili in kemijskimi “zaščitnimi” sredstvi (kot so razni pesticidi ali insekticidi) dolgoročno izčrpava prst, uničuje njegovo rodovitnost in povzroča večanje različnih oblik bolezni ter čezmeren razvoj živalskih “škodljivcev”. Rodovitnost prsti z zmanjšanimi “stranskimi” učinki ohranja ekološka obdelava tal, medtem ko biodinamični način obdelave tal edini povečuje rodovitnost (povečuje odstotek hranilnih snovi v zemlji) in zmanjšuje različne oblike škodljivih posledic kmetovanja za človeško družbo in naravo.

Zamisel o kmetijski individualnosti

Rudolf Steiner je, za oblikovanje kmetije kot gospodarskega obrata, po­dal podobo kmetijskega gospodarstva kot kolikor mogoče zaključeno indi­vidualnost. To spričo tedaj prevladu­joče strukture kmetijstva lahko pre­seneča. V tistem času so bila namreč kmečka gospodarstva, pa tudi večja kmetijska posestva tej podobi še zelo blizu. Medtem se je v konvencional­nem kmetijstvu večina gospodarstev specializirala pretežno v skladu z or­ganizacijskimi in gospodarskimi vidiki.

Danes postaja pomen takšne ideje kmetijske individualnosti ali kmetijskega organizma, ki izvira iz duhovno-znanstvenega vpogleda v po­vezave sil v naravi, vedno bolj očiten. Pri tem se navezujemo na najboljše tradicije domačega zdravega kmetij­stva, in s sredstvi sodobne organi­zacije, metod pridelovanja in kr­mljenja, tehnike itd. razvijamo eko­loško smiselno in času ustrezno obliko kmetije.

Nega in ureditev kmetije je naloga skupnosti ljudi, ki je na njej dejavna. Ta naloga sega prek meja kmetije, ki živi in dela v mnogovrstni povezanosti z družbenim in kulturnim okoljem. K nalogam kmetijstva nada­lje sodijo še:

• pridelovanje kakovostno visoko vrednih živil iz lastnih moči same kmetije,
• ohranjanje in izboljševanje krajine in njenih naravnih in kulturnih vrednot,
• izobrazba mladih ljudi in njihovo ozaveščenje za delo v dobro vseh,
• sodelovanje pri poskusnem in raziskovalnem delu za razvoj te naravi ustrezne kmetijske metode,
• negovanje kulturnega življenja zno­traj kmetije in v povezavi z druž­benim okoljem.

 

Načela biodinamične metode

Pri ureditvi kmetije izhajamo iz razmer rastišča in upoštevamo eko­nomske, ekološke in socialne zahteve. Cilj sta trajna rodovitnost in zdravje, ki izhajata iz lastnih sil določene kmetije. Dobro izhodišče za to pred­stavlja gospodarjenje z nadomešča­njem humusa, ki sloni na živinoreji, gospodarjenju z gnojilom in kolobar­jenju.

Redili naj bi toliko živali, da s pri­dobljenim gnojem lahko ohranjamo in stopnjujemo rodovitnost in življenje tal. Pravo število in vrsto živali je treba določiti glede na podnebne raz­mere in lego. Izkušnja uči, da za večino kmetij zadostuje približno ena glava goveje živine (500 do 600 kg žive teže) na hektar kmetijskih zemljišč.

Za te živali naj bi imeli na voljo lastno krmo. Le na lastnih poljih pridelana krma nudi izhodišče za zdravo živinorejo. Glede na naravne in gospodarske danosti lokacije kažejo biološko-dinamične kmetije tu veliko raznolikost. Vsestransko pridelovanje krme, ki ga pravilno uvr­stimo v kolobar, prispeva tudi k izgradnji tal, ne nazadnje s svojim deležem metuljnic in trav. Površina za žita, okopavine, stročnice in zelen­javo, ki je predvsem v skupnem inte­resu prebivalstva, pri tem ni zapo­stavljena. Prinaša stanovitne in dobre trajne donose kakovostno visoko- vrednih živil.

Potrebno  seme negujemo tako, da daje dobre pridelke visoke kakovosti kolikor mogoče dolgo, ne da bi pri tem kazalo pojave degeneracije. Ra­zen plemenskih samcev (zaradi pre­prečevanja parjenja v sorodu) naj ne bi kupovali nobenih plemenskih ži­vali, temveč naj bi čredo obnavljali iz lastne vzreje.

Življenjsko okolje ra­stlin, in na določen način tudi živali in človeka, obsega talne in kamninske osnove, pokrajino, v katero je kmetija vpeta, kot tudi vesolje s Soncem, Luno, planeti in ozvezdji. Konste­lacije in ritmi teh nebesnih teles vpli­vajo tudi na življenjske in rastne raz­mere živali in rastlin. Pomembna naloga je, da te vplive pri setvi, negi in spravilu naših kmetijskih pridelkov ter pri reji in vzreji živali vedno bolje spoznavamo, in jih vključujemo v praktično delo.

Prav tako je bistvenega pomena in­tenzivna uporaba biološko-dinamič­nih pripravkov. Te škropimo po tleh ali rastlinah in jih uporabljamo pri pripravi gnojila. Izdelujemo jih na kmetiji ali v delovnih skupnostih, se pravi skupaj z drugimi kmetijami.

Posebnost biodinamičnega kmetovanja je upoštevanje kozmičnih ritmov. Tako kot se v klasični kmetijski pridelavi upošteva ritem leta in v skladu s tem posamezno kulturo seje, sadi in spravlja, se v biodinamičnem načinu kmetovanja ravna še po ritmih meseca, tedna, dneva in celo ure.

Zato npr. obrezovanje opravimo v času padajoče lune v dnevih za plod, saj se rane hitreje in bolje celijo. Obiranje na dan za plod podaljšuje obstojnost plodov, vsebnost izmerjenega C-vitamina je višja …

Pri izračunavanju točnih rokov za izvedbo posameznih ukrepov se ravnamo po podatkih lastne agrometeorološke merilne postaje ter po priporočilih biološko-dinamičnega centra Goetheanum v Dornachu. Pri vsakodnevnem delu je vodilo Setveni koledar Marie in Matthiasa Thuna.

Živila z oznako Demeter izpolnjujejo vse pogoje, predpisane z ekološko pridelavo in predelavo, poleg njih pa še dodatne zahteve biodinamike. Demeter je že od leta 1928 ime svetovne blagovne znamke za pridelke, pridelane po biodinamični metodi.

 

Avtor:

Drago Kladnik -predsednik društva za biološkodinamično gospodarjenje »Ajda Goriška«

Več  na: http://www.ajda-goriska.si/ in na Facebook strani Društva Ajda Goriška