Visoke grede
Zadnje čase so postale zelo aktualne, saj predstavljajo dobro in estetsko rešitev za manjše vrtove in vrtove z manj rodovitno zemljo. Ideja naj bi do nas prišla iz Kitajske. Tamkajšnji kmetje so namreč na nerodovitnih tleh prvi začeli postavljati visoke gomile. Z njimi so pridobili več prostora za sajenje in bolj kakovostno zemljo. Z lepo ograditvijo so se visoke gomile prelevile v visoke grede. Razlika med oblikama je v tem, da visoko gredo obdamo z okvirjem, gomila pa je oblikovana brez njega. Obe naredimo po enakem postopku. Visoke grede so primernejše za tiste, ki si želijo lep, urejen vrt, in ljudi, ki imajo težave s sklanjanjem. Omislimo si jo lahko tudi v majhnem atriju, na balkonu ali terasi, tam, kjer je zemlja degradirana, uničena in bi jo bilo težko spraviti v red. Visoke gomile pa so primerne za vse, ki si želijo nekoliko povečati premajhen prostor, ki ga imajo na razpolago za vrtnarjenje. Priporočamo, da se tisti, ki imajo težave z voluharji, raje odločijo za visoke grede. V gomile se namreč zelo radi naselijo, saj jim je v njih toplo. Za obe obliki gred velja, da jih navadno vsakih štiri do pet let oblikujemo na novo, saj se materiali razgradijo in sesedejo. Vsako pomlad tudi dodamo, obnovimo zgornjo, rodovitno plast.
Visoke grede in gomile so dobrodošle za sprotno pridelavo vrtnin, tudi na manj rodovitnih zemljiščih. Zahtevajo pa več nege in pozornosti. Ko se material po nekaj letih sesede, ga lahko spet uporabimo pri zlaganju nove.
Visoke grede postavimo kot »vrt v malem«, predvsem , da si zagotovimo svojo vrtno zelenjavo. Poleg klasičnih (lesenih) vrtnih gred, pa imamo danes zelo razvejano ponudbo sodobnih visokih gred, tudi z vgrajenim namakalnim sistemom, toplotnim ogrevanjem…. Sami lahko naredimo svojo visoko gredo iz različnega (tudi odpadnega) materiala : odslužene lesene palete, stare avtomobilske gume, opeka ali zidaki… Pomembno je, da ob pripravi visoke grede upoštevamo osnovna pravila plastenja, postavimo na ustrezno zračno in sončno mesto ter po potrebi zalivamo. Jeseni porežemo ostanke zeli ali pa jih izkopljemo iz zemlje. Po zadnji plasti zemlje natrosimo zastirko (slama, lubje, listje), da bo ostala zemlja do pomladi pripravljena na novo saditev.
Prednosti
Ta oblika vrtnarjenja je primerna za vse, ki imajo na razpolago slabšo in manj rodovitno zemljo, npr. če je v njej preveč kamenja, če je preveč zbita in težka. Praktična je tudi za starejše in gibalno ovirane ljudi, saj je delovna površina na primerni višini. Prednosti visoke grede so tudi v večji zračnosti, višji temperaturi zemlje (saj se masa v visoki gredi prej segreje) in večji vsebnosti hranil, ki jih v zemljo oddajajo organske snovi, s katerimi napolnimo visoko gredo. Priročna je tudi zato, ker je ni treba tako pogosto okopavati, pleti in gnojiti, služi pa nam lahko tudi kot topla greda, če jo pokrijemo s kopreno ali kakšnim drugim prozornim materialom.
Prednosti visokih gred vidimo tudi v ekološkem načinu pridelave zelenjave. Ker sadimo in sejemo na gredico v mešanih kulturah, ne uporabljamo umetnih gnojil in škropiv. Ker v visoki gredi razpadajo organske snovi, ki smo jih vključili pri izdelavi, so posledično tla toplejša. Ker so tla toplejša, lahko tudi zgodaj posadimo zelenjavo.
Na visokih gredah sadimo sadike gosteje kot na tradicionalnih vrtovih in zaradi tega se nam plevel ne razrašča, tako da ni potrebno toliko pletja. Na področjih, kjer so tla manj rodovitna, mokra, težka, polna kamenja ali pa zemljo spira deževnica, je priporočljiva uporaba visokih gred.
Slabosti
Imajo pa visoke grede tudi nekaj slabosti, ki jih je treba omeniti: ker je zemlja bolj izpostavljena vremenskim vplivom in sončni toploti, se hitreje suši, zato je nujno namakanje, pogostejše zalivanje ali zastiranje. Osuševanje lahko delno omilimo z zastirko. Obdelovalna površina je manjša, in ker se vsako leto nekoliko pogrezne, je treba zemljo redno dodajati. Strokovnjaki priporočajo, da se po nekaj letih vsa masa iz grede izprazni in na novo sestavi, da bomo imeli na razpolago vedno kakovostno osnovo za pridelovanje vrtnin.
Nevarnosti
Na običajno bolj suhi in topli zemlji gred ali gomil polži niso pogosta težava. Če se pojavijo, se proti njim bojujemo z zastiranjem tal z bezgovimi listi in mladimi poganjki ali gozdno praprotjo.
Nevarnost pomenijo tudi močnejši poletni nalivi. Zato moramo predvsem gomilo res skrbno oblikovati, potlačiti, a ne preveč. Predvsem pa moramo paziti, da poleti ni nikjer gole površine. Če imamo kakšne luknje, napovedujejo pa se močnejši nalivi, potem ta mesta dobro prekrijemo s slamo, senom ali listjem. Jeseni posejemo rastline za zeleni podor, da gomilo čim manj uničijo zimske razmere. Odlična so predvsem žita ali ogrščica. Zasejemo jih seveda tam, kjer ne bodo rasle prezimne vrtnine, kot so ohrovt, radič, motovilec, zimska solata in podobno. Gomile in grede lahko pred zimo tudi pokrijemo s smrečjem, koruznico ali listjem. Ne uporabljamo nepredušne folije, v najslabšem primeru vzamemo za pokrivanje v nekaj plasti zloženo agrokopreno.
Izdelava
Priprava obeh (visoke grede in gomile) je lažja jeseni, saj se vse plasti čez zimo lepo sesedejo, spomladi dodamo samo potrebno rodovitno plast in lahko začnemo saditi že zelo zgodaj. Seveda pa ju lahko oblikujemo tudi spomladi.
Priporočena višina grede je do 100 cm, razmerje med dolžino in širino pa 3 : 2. Nekateri strokovnjaki pri dolžini puščajo proste roke, širina pa mora biti tolikšna, da lahko z rokami normalno dosežemo posajene rastline. Zunanje ograde so lahko narejene iz kovine, betona, naravnega kamna ali umetne mase.
Najpogosteje pa se uporablja les, saj je naraven, dovolj dolgo obstojen, razgradljiv in primeren za vsa okolja. Odsvetuje se le uporaba orehovega lesa in lesa iglavcev, ker te vrste vsebujejo določene kemijske snovi, ki se sproščajo v zemljo. Najboljši les za izdelavo visokih gred je les akacije, macesna ali hrasta. Da bo les dalj časa obstojen in naša visoka greda lepa, poskrbimo, da ogrodja ne damo neposredno na zemljo, ker bo tam v stiku z umazanijo in vlago. Preprečiti moramo tudi nabiranje stoječe vode in poskrbeti za kroženje zraka. Les lahko tudi zaščitimo z naravnimi olji.
Naslednji korak pri sestavljanju visoke grede je zaščita pred nezaželenimi obiskovalci. Če ne želite, da se v vašo dvignjeno gredo naselijo voluharji, pritrdite na dno sestavljenega ogrodja še gosto prepleteno kovinsko mrežo – ta naj ima malo večji obseg kot sama greda. Potem pa poskrbite še za izolacijo – ogrodje obložite z drenažno folijo ali stiroporom, ki bosta odvajala odvečno vodo in ločila mokro maso od ogrodja ter s tem poskrbela za daljšo obstojnost lesa.
Sledi izbor mesta, kamor boste gredo postavili. Idealno je, da je večji del dneva na soncu in da leži na ravni površini. Obrnjena naj bo v smeri sever– jug. Kljub temu naj bo tudi nekoliko zaščitena pred premočnim sevanjem sonca in vetrom – najsi bo zaradi rastlin kot zaradi lesenega ogrodja. Travno rušo odstranimo z mesta, kjer bo greda stala in jo prihranimo za kasneje. Potem pa jo lahko začnemo polniti:
- Na dno položimo plast vej, listja in šibja za drenažo.
- Vrh tega dodamo plast slame, gnoja, listja ali travne ruše, ki smo jo prihranili od prej.
- Sledi sloj nezrelega komposta oziroma zeleni del materiala za kompostiranje.
- Naslednja je plast gozdne ali vrtne zemlje, ta naj bo nekoliko večja.
- Na vrh stresemo še bolj kakovostno zemljo – tako, ki jo kupimo v vrtnarijah.
Plasti so narejene tako, da organska masa ves čas prepereva, ob tem pa se sprošča toplota. To je primerno za zgodnje spomladansko pridelovanja vrtnin, vendar pomeni tudi hitrejše osuševanje zemlje. Pridelovanja na visokih gredah in gomilah se torej ne lotimo, če nimamo možnosti namakanja. Večinoma je primernejše sajenje sadik kot sejanje semen, saj je površina manjša in moramo vnaprej predvideti, kje bo kaj stalo in koliko se bo razraslo. Viseče rastline moramo posaditi nekje na robu, pazimo tudi, da nam ne bodo visoke rastline zasenčile manjših.
Primerne vrtnine za visoke grede
Pri uporabi visokih gred dosežemo boljšo osončenost, saj so le-te dvignjene od tal. Ker imamo pri visokih gredah razmeroma manj prostora, je zelo pomembno, kako kombiniramo rastline pri sajenju. Na sredino grede bomo posadili rastline, ki potrebujejo oporo, to so paradižnik, kumare, paprika, jajčevci, morda tudi visok fižol. Zelo pomembno in priporočljivo je upoštevati pravilo dobrih sosedov. Pozorni moramo biti, da nam visoke rastline ne senčijo nižjih. Zaradi majhne površine je priporočljiva uporaba sadik, saj s tem pridobimo na času in lahko pridelamo več vrtnin na enem mestu. Izkoristimo lahko tudi rasno dobo rastlin. Med rastline, ki potrebujejo več časa za rast, posadimo takšne, ki imajo krajšo. Med zelje posadimo nizek fižol, med sadike paprike in paradižnika pa posadimo solato. Pomembna razlika med zasajevanjem visokih gred in navadnih gred je v tem, da lahko na visoko gredo ob strani posadimo povešene vrtnine (buče, kumare ali pa tudi cvetlice). Ko določene rastline poberemo, jih takoj nadomestimo z novimi. (Pušenjak, 2013)
Pri boju proti glodavcem (voluhar) uporabimo rastline, ki imajo vonj po limoni (melisa, limonska trava, limonin ožep), vendar nam tudi uporaba tega ni zagotovilo, da tega glodavca ne bo v visoki gredi. Visoke grede so zelo dobrodošle in primerne za sprotno pridelavo vrtnin, vendar pa potrebujejo več nege in pozornosti. (Pušenjak, 2013)
Prvi dve leti je hranil za rastline na njih več, zato nanje sadimo požrešnejše vrtnine, morda v prvem letu kapusnice, naslednje leto plodovke, nato pa korenovke in gomoljnice in nazadnje solatnice, čebulnice in stročnice. Med kapusnice kljub temu posadimo tudi nizki stročji fižol, morda grah, posejemo kamilico, posadimo listno, stebelno ali gomoljno zeleno. Prav tako kombiniramo paradižnik in solato spomladi, jeseni pa špinačo in motovilec. Za vse ugodne kombinacije je na tem mestu malo prostora.
Razlika med zasajevanjem gred in gomil je le v tem, da na visoke grede ob robu posadimo povešave vrtnine, kot so kumare, buče, ali cvetlice, kot so kapucinke. Tudi tu sadimo na sredo višje rastline. Včasih je smiselno, da na primer špinačo zamenjamo z blitvo, saj da na manjšem prostoru več listne mase. Vsako pobrano rastlino takoj zamenjamo z novo sadiko. Lažje bo tistim, ki imajo možnost sami vzgajati sadike, saj lahko vzgojijo tudi sadike nizkega fižola, peteršilja, hitro zamenjajo že preveč razrasle bučke ali kumare poleti in podobno.
Odlična novica je, da lahko v visoke grede in posode sadimo tudi sadne sorte. Za urbane nasade v posodah in visokih gredah izbiramo stebričaste in proti boleznim odporne sorte jablan in češenj, lepo pa ponekod uspevajo tudi stebričaste sorte hrušk in sliv. Stebričaste sorte so cepljene na podlage, ki so primerne za omejene površine. Če je posoda oz. visoka greda dovolj prostorna, bomo ob primerni oskrbi tako tudi v urbanih kotičkih lahko obrali dovolj visok in kakovosten pridelek. Stebričaste češnje, jablane in hruške v skupinah sadimo tudi v visoke grede. Tako lahko skupaj posadimo dve do tri rastline iste sadne vrste. Za sajenje stebričastih jablan so primerne tudi visoke grede, ki so široke in visoke 1 m. Okrog stebričastega sadnega drevja v posodah in visokih gredah lahko posadite tudi druge cvetoče rastline in tako popestrite celotno zasaditev. Zgodaj spomladi lahko cvetijo narcise in primule. Poleti se navzdol lepo razrašča kapucinka, ki ima tudi užitne cvetove. Ob sadju se bo dobro počutil tudi pelin.
V lonce in korita sadimo tudi jagode, pri tem pa pazimo, da imajo dovolj prostora, da se bodo lahko dobro ukoreninile in imele dovolj hranil ter vlage. Najpogosteje se odločamo za mesečne ali večkrat rodne sorte jagod. Sorta mesečne (večkrat rodne) jagode Albion je preizkušena in aromatična sorta. Rodi od konca maja do jeseni. Ta sorta je primerna za vrtne grede, korita in visoke grede. Plodovi so zelo debeli.
Če ste ljubitelj borovnic, nikakor ne pozabite v lonce in visoke grede posaditi tudi ameriških borovnic. Izberite sorte, ki so po rasti nizke in kompaktne, tako pa boste razveselili tudi mestne otroke, ki zelo radi nabirajo borovnice. Posebnost so sorte ameriških borovnic, ki so primerne za sajenje tako v lonce, kot v večja korita in visoke grede.
Zgodaj spomladi v visoke grede posadite tudi vrtnine in zelišča, ki so na voljo v vrtnarijah. Prve vrtnine, ki jih sejemo in sadimo so solata, redkvica, rukola in vrtna kreša. Pridelek solate in drugih vrtnin bo hitrejši, če posežemo po sadikah. Sejemo običajno vrtno krešo, rukolo in redkvico. Priporočamo, da med vmesne prostore solate sejete redkvico, krešo, rukolo in posadite druga zelišča, ki so priporočena kot dobri sosedje ali koristne rastline.
Visoka greda naj ne bo nikoli prazna, saj lahko vedno znova, ko eno vrtnino poberete, že sejete in posadite nove rastline. V primeru, da zgodaj spomladi posejemo redkvico in sadimo solato, ju do maja že pojemo. Kmalu lahko za temi vrtninami v visoko gredo posadimo nizek paradižnik, ki ga lahko kombiniramo z nizkim stročjim fižolom. V septembru na to mesto sadimo špinačo in druge zimske vrtnine. Tudi tukaj pazimo na kolobar in to tako, da izmenično sadimo rastline z različnimi užitnimi deli. V visokih gredah lahko vzgojite tudi drugo listnato zelenjavo za sprotno rezanje. Tako si lahko v poznejšem spomladanskem času vzgojite veliko domače špinače, blitve, azijske listne zelenjave in radiča za rezanje. V primeru pozebe na visoko gredo namestite loke in vrtnine pokrijete s kopreno. Po pobiranju zgodnje spomladanskih vrtnin, lahko na visoko gredo ali v posode na prazna mesta posadite kompaktne balkonske paradižnike v kombinaciji s solato, baziliko in drugimi primernimi vrtninami.
Med nizkimi sortami boste zagotovo navdušeni nad sorto Tumbling Tom, ki ima rdeče ali rumene plodove. Ta sorta nizkega paradižnika doseže višino 40 cm in jo še posebno obožujejo urbani vrtnarji. Nizek paradižnik je bogato obdarjen s plodovi. Sadimo ga 50 cm narazen, saj se razrašča zelo bujno in grmasto. Zalistnikov pri tej sorti ni treba trgati, tako pa ne zahteva nobene posebne oskrbe. Poskrbeti je treba samo za redno zalivanje, še posebno v poletnem času, ko včasih potrebuje zalivanje tudi dvakrat na dan. Še posebno žejen je v času zorenja. Visoka greda se obnaša kot velika posoda in rastline lahko hitro utrpijo sušo, če ne poskrbimo za namakanje.
Kot zanimivost omenimo še sladki krompir ali batato, ki nas je z velikimi gomolji v visoki gredi zelo presenetil. Sladki krompir poznamo kot okrasno strukturno rastlino v sklopu balkonskih zasaditev. Kot vrtnino ga samostojno gojimo v loncih, koritih in visokih gredah. Zelo radi ga imajo otroci, saj iz njega pripravimo okusne jedi. Je toplotno zahtevna vrtnina, ki jo na vrt presajamo šele po ledenih možeh. Običajno to sovpada z obdobjem po 15. maju. Sadimo ga vse do polovice junija, kjer se zemlja pozneje ogreje na primerno temperaturo. Za rast in razvoj potrebuje sončne in tople dni. Visoko gredo temeljito zrahljamo v globino. Založno pognojimo z gnojili, ki so namenjena za gnojenje krompirja ali paradižnika (briketiran konjski gnoj). Uporabimo tudi domač ali kupljen kompost. Za kakovostne gomolje potrebuje kar močno pognojeno zemljo.
Financiranje
Financira Evropska unija. Pogledi in mnenja izražena so samo avtorjevi in ne nujno odražajo pogledov Evropske unije ali ESIMEA. Ne Evropska unija, ne organizacija, ki podeljuje financiranje, ne moreta biti odgovorna za poglede avtorja.
