Živjo, sem Petra in ne maram vrtičkanja…
… je stavek, s katerim sem se predstavljala maminim znankam v otroštvu, ko so me povprašale po imenu in po tem, če mami kaj pomagam v vrtu.
Tako moja mama kot tudi moja babica sta znani po svoji ljubezni do vrta in domače hrane. Ta ljubezen pa se žal ni prenesla name, saj razen občasnega obveznega pletja plevela med mladimi sadikami korenja in solate nikoli nisem posvečala časa ali volje vrtu.
Vrt je bil namreč vedno domena moje mame, ostali pa smo le uživali v pridelkih, ki so magično prihajali iz njega.
Stvari so se začele spreminjati, ko sem se v času študija odselila od doma v starejšo hišo z velikim vrtom. Za vrt sta do konca sezone skrbeli mami in babi, jaz pa se z njim nisem kaj dosti ukvarjala. Prepričana, da je vrtičkanje zgolj za stare mame, ki imajo preveč časa, sem večino hrane kupovala v trgovini.
Zarečenega kruha se največ poje ali prva vrtna terapija
Povod za veliko spremembo je bilo moje opažanje, da sem veliko denarja porabila za hrano iz trgovine, ki se mi ni zdela le draga, ampak tudi manj kvalitetna.
Tako sem se na prvo pomlad v hiši (ob strinjanju mame in babice) odločila, da se preizkusim v vrtičkanju. Posadila sem svoje prve rastline – preverjene sorte, na katere se že leta zanaša moja mami.
Kljub temu, da sem celo leto bila bitko s plevelom in predčasno izgubila vseh 10 sadik paradižnika, se mi je pričelo dogajati nekaj čudnega – vrt, vrtičkanje, sejanje, sajenje in celo pletje so me začeli sproščati. Ko sem prišla domov iz fakultete, sem se na vrt odpravila preden sem sploh prestopila vhodna vrata hiše.
Vedno več časa sem preživljala na vrtu ali pa sem brala o njem. Počasi sem se začela zavedati, kako zelo sem se zmotila, ko sem mislila, da se ljubezen do vrta in domače hrane ni prenesla name.
Moje prvo vrtičkarsko leto je bilo polno vzponov in padcev, vendar vedno zanimivo in zabavno. Ko sedaj pogledam nazaj, mu pravim kar moja prva vrtna terapija.
Novo leto, nova zelenjava in paradižniki v loncih
Pred drugo vrtičkarsko sezono sem se med zimo oborožila z novim znanjem. Prebirala sem knjige in članke o premakulturi in biodinamiki. Iskala sem nove rastline, ki bi jih lahko gojila na vrtu. Pred majem sem načrtala celoten vrt, maja pa se je začelo sajenje. Poleg železnih klasik sem na vrtu posadila tudi nekaj novih vrst zelenjave. Tako letos na vrtu prvič gojim čičeriko, toskanski ohrovt, perujsko volčje jabolko, jagodno in novozelandsko špinačo in tudi nekaj bolj eksotičnih zelišč.
Zaradi slabih izkušenj lansko leto sem se tudi odločila, da paradižnike letos posadim v lonce. Več o tem projektu si lahko prebereš na mojem blogu Hiša ob gozdu.
Kaj počnem sedaj in o čem boste lahko brali v mojih objavah na Posadi.si
V preteklem letu sem veliko časa posvetila tudi raziskovanju načinov shranjevanja pridelkov in njihovi predelavi v marmelade, sokove, sirupe in tudi naravno kozmetiko. Trudim se, da bi bila moja Hiša ob gozdu čimbolj samooskrbna. Zdi se mi, da sem na dobri poti, saj v sezoni ne kupujem nobene zelenjave, shranjeni pridelki pa zdržijo tudi čez dobršen del zime.
Vedno znova sem navdušena, ko ugotovim koliko stvari lahko pridelamo in predelamo sami doma, potrebujemo samo nekaj časa in volje. Skupaj bomo poleg rešitev na vrtu spoznavali tako recepte za domače marmelade, sirupe in druge jedi iz domačih pridelkov kot tudi naravno kozmetiko in zdravilne zeliščne čaje.
Če te zanima, kaj vse trenutno počnem na vrtu in v kuhinji, te vabim da me obiščeš na Facebooku Hiša ob gozdu in na mojem blogu Hiša ob gozdu.
Avtor: Petra Pahor
