Kdaj in kje rastejeo divji šparglji
Od nekdaj si je človek v bližino bivališč, oziroma na vrtove, prinašal in gojil divje rastline, ki jih je želel imeti pri roki za različne namene. Morda kot uroke, kot zdravilne ali užitne. Kasneje tudi samo zaradi njihove lepote. In dandanašnji ni nič drugače. Pravzaprav spet začenjamo bolj ceniti tudi divjo hrano in vedno bolj pomembno mesto pridobivajo v naši kuhinji tudi divji šparglji.
Divji špargelj ali ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) raste v sredozemskih deželah, tudi v Slovenskem primorju in na Krasu v naravi, po grmiščih, pašnikih in svetlih gozdovih vsepovsod.
Tudi med kamenjem si poišče tisto malo zemlje, ki je tam na razpolago in razvije močne korenine v globino in širino ter tako kljubuje močnim vetrovom in poleti močnim pripekam in sušam. S trnastimi izrastki se varuje pred divjadjo in njegovi zimzeleni poganjki lahko zrastejo tudi precej več kot meter visoko.
Spomladi, ko iz tal, oziroma iz koreninskega vratu, začnejo odganjati od nekdaj domačini nabirajo njegove mlade poganjke za domačo kuhinjo. V nakup šopke mladih poganjkov včasih ponujajo tudi ob cestah ali na tržnicah. V zadnjem času je nabiranje za prodajo vzelo zamaha, saj so ga začeli uporabljati tudi moderni kuharski guruji. To pa pomeni tudi, da ga marsikje že uvrščajo med ogrožene rastlinske vrste in začenjajo omejevati njegovo nabiranje.
Kako gojimo divje in domače šparglje
Gojenje divjega ali ostrolistnega šparglja (Asparagus acutifolius) se precej razlikuje od gojenja navadnega vrtnega šparglja ali beluša (Asparagus officinalis) in njegovih številnih sort.
Vrtni špargelj ali beluš (Asparagus officinalis) je že dolgo specialna kmetijska kultura, ki zahteva veliko hranil in kar nekaj znanja. Njegovi nasadi so namenjeni za pridelavo sveže zelenjave, veliko njegovih mladih poganjkov pa se predela v prehrambeni industriji.
Beljenje poganjkov zahteva posebno tehniko gojenja. Žlahtnitelji so razvili celo vrsto sort, ki se med seboj razlikujejo po nekaterih lastnostih in seveda je na trgu veliko sadik po relativno nizki ceni, tudi zahvaljujoč masovni proizvodnji. Običajno so v prodaji sadike z golimi koreninami v zgodnje spomladanski sezoni, ko še počivajo. Le za vrtičkarsko gojenje so tu in tam v prodaji tudi sadike v lončkih, katerih sajenje ni omejeno samo na pomladanski čas, saj sadike z zemljo lahko sadimo kadar-koli. Seveda so sadike v lončkih dražje od tistih z golimi koreninami.
Gojenje divjega ali ostrolistnega šparglja (Asparagus acutifolius) je mnogo enostavnejše. Ta rastlina zahteva le dovolj globoka, humusna in odcedna tla, da bo lahko razvila korenine v globino. Pustimo jo na stalnem mestu leta in leta. Ne okopavamo je, da ji ne poškodujemo korenin in ne zasipamo je, da ne oviramo odganjanja iz koreninskega vratu. Hvaležna je za organsko zastirko, ki ovira rast plevelov in skrbi za rahla humusna tla in ovira izhlapevanje vode. Simuliramo torej kraško gmajno, oziroma naravna rastišča. Prav lepo raste na polnem soncu, kot tudi v polsenci.
Ostrolistni špargelj običajno odganja užitne mlade poganjke spomladi. Lahko pa spodbudimo njih razvoj tudi poleti in celo proti jeseni, če mu odstranimo vse nadzemne dele prav pri tleh.
Kar hitro namreč začne tvoriti mlade poganjke. To sicer pomeni, da bomo naslednje leto imeli manjši pridelek, bomo pa lahko v aromatični in okusni specialiteti na ta način uživali tudi takrat, ko v naravi mladih poganjkov ni. Če imamo v domačem nasadu večje število grmičkov, jih torej lahko postopoma požanjemo pri tleh od pomladi do jeseni in tako poskrbimo za podaljšanje sezone pobiranja.
Avtor: Jožica Golob-Klančič, univ.dipl.ing.hort. in krajinske arhitekture
slike: Mojca Rehar Klančič, univ.dipl.ing. agronomije
