Bergenije so večne
Dobra stara trajnica iz vrtov naših babic spet pridobiva na vrednosti. Zlasti, odkar je naš trg preplavljen z instant, na hitro vzgojenimi sadikami trajnic, lepega videza in mogoče celo že v polnem cvetju ob nakupu. Takšne potem največkrat kar izginejo, poniknejo, umrejo in ustvarjajo lažno mnenje, da tudi trajnice niso trajne, ampak jih moramo kupovati vedno znova.
Prave trajnice so pač trajne! Nekatere tudi večne! Oziroma lahko ostanejo na svojem rastišču desetletja in lahko jih tudi sami presajamo in množimo, uživamo ob njih rod za rodom. Seveda to ne velja za vse trajnice. Nekatere živijo tudi le nekaj let, zlasti tiste sodobne pomehkužene ali preobčutljive sorte. In seveda to tudi ne velja za tiste, ki jih nismo posadili na pravo mesto in v pravo zemljo.
Stara dobra bergenija (Bergenia cordifolia) ali velikonočnica, kot se je je oprijelo domače ime, vsekakor sodi med najbolj trpežne in dolgožive trajnice.
Ima kar nekaj izjemnih lastnosti, zato jo srečujemo v naših vrtovih in javnih nasadih od nekdaj in ni nevarnosti, da bi izginila, kot na hitro izginejo mnoge novitete, ki so se na hitro pojavile kot modne muhe.
Kakšne so značilnosti bergenije in kako jo negujemo
Bergenija ohrani veliko usnjato listje tudi pozimi. Tudi najhujši mraz je ne umori. Pod snegom se dobro ohrani tudi listje in ob prvi otoplitvi, ko ne zmrzuje več, pa še zacveti.
Močni in mrzli primorski vetrovi ali zelo izpostavljena mrazišča v zimah brez snega lahko prizadenejo listju večjo ali manjšo škodo. Če torej listje zgodaj spomladi nima več primerne svežine, ga enostavno odstranimo in tako naredimo prostor cvetju in novemu listju, ki bo hitro na novo odgnalo.
Ko se z leti debela nadzemna stebla na gosto prepletejo in razvlečejo, jih ob koncu cvetenja enostavno močno prikrajšamo in iz spečih očes se bo rastlina na novo olistala, zgostila in čez poletje oblikovala lepo blazino svetlečega usnjatega listja. Naslednje leto nas bo ob koncu zime, oziroma ob začetku pomladi spet razveselila z bogatim cvetenjem.
Po končanem cvetenju tudi odstranimo ostanke cvetnih stebel in tako poskrbimo za lep videz. Kot velja za vse trajnice, seveda tudi bergenije čuvamo pred pleveli in jim sproti odstranjujemo vse dele, ki so morda poškodovani ali niso več lepi. Tega dela je zelo malo, pomaga pa k lepemu splošnemu vtisu.
Nezahtevna glede lege, gnojenja in zalivanja
Bergenija lepo uspeva na polnem soncu in v polsenci. Prav lepo raste tudi v senci, le da tam ne bo tako bogato cvetela.
Ko se je enkrat vrasla, ne potrebuje zalivanja.
Tudi veliko hrane ne potrebuje. Sploh pa ne mineralnih gnojil in tudi ne modernih raznoraznih rastnih pripomočkov.
Nam bo pa bergenija hvaležna, če ji bomo h koreninam občasno, morda enkrat na leto, takoj po cvetenju, dodali sprhnelega hlevskega gnoja ali komposta.Kadar je preplet nadzemnih stebel tako gost, da z motiko ne moremo več do korenin, gnojilo posujemo tik pred dežjem kar po gostem spletu, da ga bo voda sprala h koreninam. Drugače lahko gnojilo speremo h koreninam tudi z močnim zalivanjem. Na ta način namreč poskrbimo, da dragocenih mikroorganizmov, ki so v gnoju ali v kompostu, ne bo umorilo sonce ali izsušil veter.
Več vrst bergenij…
Poleg stare dobre osnovne vrste bergenij (Bergenia cordifolia) obstajajo še druge podobne, ki pa so pri nas bolj redke.
Take so recimo Bergenia crassifolia in Bergenia purpurascens. Pa tudi Bergenia cordifolia ima precej različnih sort, ki se med seboj razlikujejo le po nekaterih lastnostih, kot so velikost in oblika listov, barva in čas cvetenja, višina, hitrost razraščanja.
Bergenia cordifolia ‘Winterglut’ recimo ima rdeče cvetje na daljših cvetnih pecljih, zacveti nekoliko pozneje, nekoliko manjše listje pa ima vso zimo obarvano v rdeče.
Bergenia cordifolia ‘Rotblum’ razvije večje listje, zacveti pa v svetlo rdeči barvi nekoliko pozneje od osnovne vrste. Ostale lastnosti, kot so rastni pogoji in trpežnost ter zimzelenost pa so pri vseh vrstah in sortah enake.
Jožica Golob-Klančič
univ.dipl.ing.hort. in krajinske arhitekture
slike:
Mojca Rehar Klančič
univ.dipl.ing. agronomije